ŠD Breginjski kot

Vpitje vsepovprek, metanje polnih pločevink piva po zraku, vdor naših navdušenih navijačev na igrišče … Vse to nas je spremljalo na nogometnem turnirju v soboto. Kar težko je opisati vzdušje, ki je vladalo v Breginju. Seveda so mnogi na kaj takega čakali dolgih deset let! In že na prvem turnirju pod našo organizacijo bili deležni domače zmage. Pravzaprav se je vse skupaj stopnjevalo in vrh doseglo v finalu – pri prepričljivem vodstvu 3:1. Le redki so verjeli, da lahko pridemo tako daleč. Sami smo pričakovali prepričljivo napredovanje iz skupine in uvrstitev med osem najboljših. To smo si zagotovili že po prvi tekmi proti Prosnidu. Od četrtfinala dalje pa so obiskovalci lahko spremljali izjemno izenačene in napete dvoboje. Pot do finala je bila res neverjetna. V četrtfinalu in polfinalu smo se kar trikrat znašli v zaostanku in na krilih naših navijačev vedno uspeli izid poravnati. Kasneje pa smo bili uspešnejši še po streljanju penalov. Ni kaj, sreča spremlja hrabre! Sami pa smo kljub sreči po streljanju penalov prepričani, da smo si finale zaslužili. Predvsem po prikazani igri, s katero smo lahko več kot zadovoljni. Pokazali smo tudi, kako se bori do zadnje sekunde. Kar dvakrat smo z nepopustljivostjo do izenačenja prišli v samem zaključku srečanja. Dvakrat smo bili uspešnejši po streljanju penalov. V finalu pa smo končno uspeli zatresti mrežo nasprotnika prvi in vse je bilo lažje. Ko je postalo jasno, da prednosti ne moremo več zapraviti, se je začelo rajanje, po zadnjem sodnikovem žvižgu pa pravo huronsko navdušenje. Na nogometno igrišče so pritekli najbolj zagreti navijači ter nas trepljali po ramenih in objemali. 🙂 Ni kaj, v Breginj se je vrnilo to, kar so mnogi najbolj pogrešali.

Hvale na naš račun pa še kar niso pojenjale. Dogajanje na turnirju je tema pogovora že celoten teden. In gotovo se bo o njem še govorilo. Vsak domačin je ponosen na uspeh prav toliko, kolikor smo ponosni mi. Prav neverjetno je, kako so uspeh proslavljali skupaj z nami. Po zaključku se je namreč rajalo še dolgo v noč.

A naj se iz spominov hladne noči vrnemo pod žgoče sonce, ki nas je spremljalo na prvi tekmi. Že takrat se je ob igrišču zbralo lepo število ljudi, ki so se takoj razdelili v dva tabora. Čakala nas je težka tekma, katero smo pravzaprav morali zmagati. Pritiski in pričakovanja s strani občinstva so bili enostavno preveliki. 😉 Igrali smo namreč proti Prosnidu, ekipi iz sosednje Italije, in seveda je bil motiv za mnoge velik. V ekipi Prosnida je bilo kar nekaj znanih obrazov, s katerimi Breginjci ohranjajo prijateljstvo. Poleg tega so s seboj pripeljali veliko število navijačev, ki so skupaj z našimi pričarali pravo vzdušje.

Kotarji: Erik, Robi, Aleš, Boris, Marko, Simon M., Simon Č.; trener Vinko

Predtekmovanje; skupina C, prva tekma (12:00):

Kotarji 2 : 0 (1:0) Prosnid

Strelci za Kotarje: Aleš, Simon Č.

ZAČELI Z ZANESLJIVO ZMAGO
Kotarji smo že takoj na začetku prevzeli pobudo. Sicer smo proti dobro postavljenim nasprotnikom v prvem polčasu le redko prihajali do priložnosti. Tudi sami smo se še lovili in iskali pravo igro. Tako smo v samem začetku svoje priložnosti iskali predvsem s streli od daleč, a so žal bili vsi nenatančni ali premalo močni za nasprotnega vratarja. Sčasoma pa se nam je le odprlo več prostora. Luknjo v obrambi sta našla Robi in Simon Č., ki sta z dvojno podajo izigrala celotno obrambo, Simon pa je nato zgrešil res lepo priložnost za vodstvo. Kljub zapravljeni priložnosti smo še naprej napadali. S strelom po tleh nas je v vodstvo popeljal Aleš. Temu je sledilo še nekaj polpriložnosti Prosnida, a naša obramba je vseeno zdržala do polčasa. Po kratkem oddihu je sledilo nadaljevanje tekme. Tempo igre se je nekoliko umiril, na začetku drugega dela pa je bil odločnejši Prosnid, ki je iskal čimhitrejše izenačenje. Že v samem začetku polčasa je njihov napad spretno zaustavil Boris ter žogo podal do Robija. Ta je Simonu Č. spustil lepo diagonalno podajo, po kateri je z močnim strelom pod prečko rezultat povišal. Kasneje kakšnih izrazitih priložnosti ni bilo. Tekma se je tako na veliko veselje domačinov končala z našo zmago.

Na našo naslednjo tekmo smo morali kar dolgo čakati. Med drugim je vmes svojo drugo tekmo igrala ekipa Prosnida ter proti ekipi Idrsko izgubila s petimi goli razlike. Tako smo se zavedali, da se nam je že uspelo prebiti med osmerico najboljših. Tekma proti Idrskemu pa je odločala, kdo bo zmagovalec skupine.

Predtekmovanje; skupina C, druga tekma (15:00):

Kotarji 0 : 1 (0:1) Idrsko

ZARADI POŠKODBE SIMONA M. TEKMA PREDČASNO PREKINJENA
Že v samem začetku tekme smo prejeli zadetek. Po slabem izbijanju s kazenskega prostora je sledila kazen. Nasprotnik je prejel žogo na kakšnih desetih metrih, močno ustrelil po tleh in z natančnim strelom premagal tudi nemočnega Markota. Gol pa nas vseeno ni presekal in odločno smo krenili po izenačenje. Žal pa je bilo tekmo potrebno kmalu prekiniti. V teku za žogo je namreč nerodno stopil Simon M. in utrpel hudo poškodbo noge. Za vse je bil to velik šok. Dobro uro je bilo potrebno počakati na reševalce, ki so naposled opravili svoje delo in Simona odpeljali v bolnišnico. Ob odhodu z igrišča smo mu z bučnim aplavzom podporo izrazili prav vsi prisotni. Ker je tekma, kot smo že prej omenili, odločala le o tem, kdo bo zmagovalec skupine, smo zmago prepustili nasprotnikom.

Kmalu pa smo dobili tudi nasprotnike v četrtfinalu. Nasproti nam je stala Selekcija. Pri nas je bila osredotočenost na tekmo in odločnost le-to zmagati ogromna. Pri začetnem pozdravu ekip smo se spomnili tudi na Simona M. ter z najboljšimi željami trikrat zavpili “Muhc!” (to smo ponovili na vsaki naslednji tekmi). Pred začetkom smo na hitro skočili še do naše klopi, kjer smo prejeli še zadnje napotke našega trenerja Vinkota. In tekma se je lahko začela!

Četrtfinale (18:00):

Kotarji 1 : 1 (0:1) Selekcija (2:1 po penalih)

Strelec za Kotarje – po rednem delu: Aleš

Strelca za Kotarje – po penalih: Aleš, Simon Č.

IZJEMNA TEKMA S KONČNIM PREOBRATOM
Že na samem začetku tekme se je dalo slutiti, da nas čaka neverjetna nogometna predstava. Hiter tempo ter številne priložnosti so obiskovalcem kar jemale dih. V začetku sta blestela oba vratarja, ki sta odbila kar nekaj nevarnih strelov. Večkrat se je že v prvem polčasu zgodilo, da smo oboji zelo agresivno pokrivali in tako nasprotnike pokrili s presingom. Tudi obrambi sta bili zelo trdni. Tako se pravzaprav v prvem polčasu ni pripetilo, da bi prišli do priložnosti v bližini kazenskega prostora. Svoje priložnosti je bilo potrebno iskati od daleč. Zadeti je uspelo Selekciji, ko si je njihov igralec izboril prostor in z močnim strelom povedel svojo ekipo v vodstvo. Tempo igre pa se še ni pomiril. Prav nasprotno – bil je še hujši. Razpoložene igralce na igrišču je zaustavila šele sodnikova piščalka, ki je naznanila konec prvega dela. Med polčasom smo slišali številne nasvete našega trenerja. Lahko rečemo, da so bili koristni, saj smo v drugi polčas krenili še bolje kot v prvega. In začele so se nizati izjemne priložnosti. Tako je najprej skozi sredino prodrl Aleš, a mu je nasprotni vratar strel odbil. Z odlično podajo je Boris zaposlil vtekajočega Robi, ki pa s svojo slabšo nogo ni streljal dovolj močno za razpoloženega vratarja. Na slabši nogi se je znašel tudi Erik, ki je prav tako slabo zaključil. Priložnosti so se tako vrstile ena za drugo. Ni nam uspelo zadeti, hkrati pa smo še vedno upali na zadetek, ki bi nam prinesel izenačenje. Na srečo je tudi naš vratar ubranil dva močna strela. V samem zaključku tekme pa se je ponudila še ena priložnost, ki je nismo smeli zapraviti. Boris je prodrl po desni strani in žogo podal do Aleša, ki mu ni bilo težko zadeti. Ob igrišču so poskočili prav vsi naši navijači in se že veselili napredovanja. Zanj pa je bilo potrebno zmagati po penalih. Nasprotniki so kar dva poslali v prečko, z zadnjim strelom pa je zmago potrdil Simon Č.

Lastna pričakovanja smo torej dosegli. Cilj je bil preboj med štiri najboljše. Po tekmi s Selekcijo pa smo vedeli, da smo dovolj močni za končno zmagoslavje. V polfinalu smo se pomerili proti še eni kvalitetni ekipi – Sarma bar. V četrtfinalu so imeli veliko dela, da so strli odpor ekipe Apartma pr’ Nandu. Sledil je torej boj za uvrstitev v finale. Tam so na zmagovalca že čakali igralci ekipe Medigo, ki so bili v prvem polfinalnem dvoboju prepričljivo boljši od Žage (rezultat 5:0 v korist Mediga). Gledalci so bili deležni prave ponovitve našega četrtfinalnega dvoboja – ponovno so spremljali dve odlični ekipi na delu, napet in izenačen dvoboj, dih jemljajočo končnico ter loterijo penalov.

Polfinale (19:00):

Kotarji 2 : 2 (1:1) Sarma bar (2 : 1 po penalih)

Strelci za Kotarje – po rednem delu: Aleš, Robi

Strelec za Kotarje – po penalih: Aleš, Erik

TOKRAT ZA IZENAČENJE V SAMI KONČNICI POSKRBEL ROBI, STRELCI S PENALOV PONOVNO ZANESLJIVI
Še ena izjemna tekma torej! Žoga je zelo hitro krožila po igrišču, igralci pa so s številnimi streli navduševali občinstvo. Do prve resnejše priložnosti so tudi tokrat prišli nasprotniki in jo izkoristili. Pravzaprav so do zadetka prišli po napaki v obrambi, ko nevarne žoge v kazenski prostor nismo uspeli odbiti. Končala je na nogi nasprotnika, ki je ponujeno seveda izkoristil. Tudi tokrat smo se torej znašli v zaostanku, katerega pa smo uspeli poravnati še pred polčasom. Aleš se je otresel svojega čuvaja in meril v zgornji levi kot gola. Bil je natančen in vratar je bil premagan. Ob polčasu smo bili torej oboji izenačeni. Pri nas se je začela kazati kratka klop, saj nam je po poškodbi Simona M. ostala le ena menjava. A morali smo zdržati! Tudi drugi polčas je bila igra na zelo visokem nivoju. Po kakšnih petih minutah smo se ponovno znašli v zaostanku. Strel z roba kazenskega prostora je bil dovoj natančen in žoga je končala v mreži. Kotarji smo takoj poskušali poravnati izid, a obramba nasprotnikov je zdržala vse nalete. Čas pa je neusmiljeno tekel naprej. Le dve minuti sta še ostali, ko je za navdušenje navijačev poskrbel Robi. Potegnil je v sredino in iz kakšnih desetih metrov ustrelil na gol. Žoga se je odbila od noge nasprotnega branilca in presenetila vratarja. Veselje je bilo nepipisno in Kotarji sploh nismo mislili na penale, ki so nas še čakali. Presrečni smo bili že s tem, da nam je še tretjič v tistem dnevu uspelo izničiti zaostanek. Prav neobremenjenost je morala odločilno vplivati na to, da so bili naši strelci še enkrat učinkoviti iz šestih metrov. Tako sta Erik in Aleš zadela, igralci ekipe Sarma bar pa so bili kar dvakrat neuspešni.

Finale! Pa smo ga le dočakali. Vsi izmučeni in pod vplivom dveh težkih zmag smo pričakovali še en napet dvoboj. V finalu smo uspeli prvi zadeti, kar je bilo morda celo odločilno. Do zmage pa so nas še enkrat več ponesli naši navijači. Bilo je res prekrasno …

Finale (19:30):

Kotarji 5 : 1 (2:1) Medigo

Strelci za Kotarje: Aleš 2, Boris, Robi, Simon Č.

PO ZRAKU JE LETELO PIVO! 😉
Imeli smo enkratno priložnost turnir zaključiti z zmago. Prav zato smo v tekmo krenili nadvse odločno, bili pa smo tudi zelo pazljivi, da ne bi ponovno prvi prejeli zadetka. Za to, da smo tokrat mi prvi prešli v vodstvo, je kmalu po začetku poskrbel Boris. Odločil se je za prodor po sredini. Bil je hitrejši od dveh nasprotnikov in uspešnejši v dvoboju ena na ena z vratarjem. Popeljal nas je v vodstvo in ob igrišču je završalo. Po zraku je poletela pločevinka piva – delo našega navdušenega trenerja! 😀 Ko je po lepi Erikovi podaji zadel še Aleš, se je zdelo, da bomo Kotarji slavili zanesljivo zmago. Medigo pa ni čakal dolgo. Podajo po zraku je njihov napadalec z glavo poslal v mrežo. Kmalu je sodnik naznanil konec prvega dela in Medigo je tako zaostajal le za zadetek. V drugi polčas smo Kotarji krenili podobno kot v prvega. Tudi tokrat smo uspeli hitro zadeti. Golmana je premagal Simon Č. in navdušeno stekel v hrib na desni strani igrišča. Prvi je bil ob njem Aleš, ki mu je za zadetek tudi asistiral, sledili pa so tudi drugi Kotarji. Za potrditev zmage sta zadela še Aleš in Robi. Prvi je osmešil obrambo Mediga s preigravanjem v kazenskem prostoru, Robi pa je visoko žogo prestregel pred vratarjem in jo popeljal v gol. Kmalu po petem zadetku se je tekma končala, naši navijači pa so prihiteli na igrišče.

“Šampijoni, šampijoni, ole ole oleeee!!!” S pesmijo, ki smo jo peli zmagovalci takoj po tekmi, smo pokazali naše veselje in navdušenje ob zmagi. Temu je sledil še pozdrav izjemni publiki in čakanje na dvig pokala. Še preden smo ga prejeli, je po svojega odšel Aleš – izbran je bil za najboljšega igralca turnirja! Nato pa je sledil trenutek, s katerim se je pravzaprav začela zabava dolgo v noč – dvig pokala. Pokal je romal od igralca do igralca, od navijača do navijača … Iz njega se je pilo, nanj so bili ponosni vsi! Ob glasni glasbi smo se veselili še pozno v noč. In nato odšli v svoje postelje izmučeni, vendar nasmejani! 😉

Filed under: Slike,Turnirji 2009,ŠD Breginjski kot |